Ko sem zagledala tuje črke, podobne samim paragrafom, sem jo zaprla in odložila enkrat za vselej. Zjutraj tistega dne, ko sva se z očetom odpeljala na izpit, pa sem opazila, da jo je kradoma vtaknil v aktovko.
»No, te bom še malo izprašal,« je čez čas spravljivo povzel oče, in kakor da je uganil mojo grdo skrito misel, češ da najbrž tudi on ne ve, kako se čemu reče po nemško, je dodal: