Stara drevesa, ko mejniki tu pa tam štrleča iz obrežnega grmovja, ponekod nakazno zverižena, drugje ponižno sklonjena nad vodo, so kot dobri duhovi iz bajk; cesta, ki se vzporedno s progo vije onkraj reke, kakor da sta sestri, je in prijateljska; redke domačije, ki polzijo mimo okenca, razveznjene hiše z zglajenimi strehami, z odsevi sonca na šipah in z lončnicami na okenskih policah - ah, tiste kimajoče fuksije! - s hlevi in sadovnjaki, kozolci in pasočo se živino na pobočju so vsaka zase.
Ko me je oče peljal na izpit, sem bila vsega tega dvojno vesela. Res, vse je še takšno, kot je zmeraj bilo - moje, naše.