Sprva me je osupnilo, da je končno še očetu, za katerega sem domnevala, da je nedostopen in neranljiv, nekaj le prišlo do živega; da se torej vendarle tudi na njem poznajo posledice dogajanja pri nas. Bila mi je otipljiv dokaz za to, da tudi oče po svoje doživlja in občuti preobrate, ki se deloma že začenjajo, deloma pripravljajo v njegovi okolici. To spoznanje, ki nisem bila nanj niti malo uglašena, me je tako zmedlo in obenem osrečilo, da nisem za hipec videla ničesar več pred seboj, in kakor so se zabrisovali predmeti, se mi je tudi zapletala misel.