Skoraj mi ga je bilo žal; najraje bi mu bila povedala, da vem, kako mu je pri srcu, in da to priganjanje lahko kar opusti, ker se tega zoprnega jezika, nemščine, tako ali tako ne morem učiti, še najmanj sama, ob goli pusti knjigi, v kateri ne razumem ničesar. Opominjal me je namreč, naj se učim nemškega jezika, ker me je že prijavil za izpit, ki ga mora opraviti vsakdo, kdor misli jeseni iti v gimnazijo.
Nikdar ne bom pozabila, kako sem se začudila, ko mi je to povedal.