Kmalu sem ugotovila, da je ta opomin ena njegovih številnih vsakdanjih dolžnosti, ki mu jih je čedalje teže opravljati, kajti namesto da bi me izsledil, kot v prejšnjih časih, in naj sem se mu še tako skrila, je zdaj hodil mimo mene, kakor da me ne vidi, in ko z opozorilom že ni mogel več odlašati, ga je zabrundal iz dneva v dan bolj nasajeno. Skoraj mi ga je bilo žal; najraje bi mu bila povedala, da vem, kako mu je pri srcu, in da to priganjanje lahko kar opusti, ker se tega zoprnega jezika, nemščine, tako ali tako ne morem učiti, še najmanj sama, ob goli pusti knjigi, v kateri ne razumem ničesar. Opominjal me je namreč, naj se učim nemškega jezika, ker me je že prijavil za izpit, ki ga mora opraviti vsakdo, kdor misli jeseni iti v gimnazijo.