Kot ohromela sem stala in čakala; vse sem vedela vnaprej. Tako čudno kruleč, da mi je stiskalo srce, je pribredel do mene in se me dotaknil, včasih samo krila, včasih komolca ali rame; tedaj je v njegovem glasu zazvenel človeški smeh. Bolščal je vame in se tako smejal, samo nekaj trenutkov, toda meni se je zdelo cela večnost, ki se ni mogla prebrž končati.