Na dvoriščni strani in proti cesti jo zapirajo nekdaj enako debele deske; čudim se, da jih je, kot da so blago, lahko tako opazno stanjšal čas. Včasih se mi je zdelo, da nasmejane ždijo za slapom visečih lončnic, prej nageljev z bohotnimi cvetovi, zdaj fuksij in pelargonij in kdove katerih kosmatih, jezikom podobnih rdečkastih listov. Te stopnice še danes vodijo v moje otroštvo; veranda je bila moje skrivno zavetje, kotiček za sanjarjenje, otok, ki si ga želi in ga potrebuje vsakdo, blaženi kraj, ko si sam navzoč in slišiš vse, ne da bi drugi videli tebe.