Bu‐telj!« so otroci vpili za njim, toda se ni zmenil zanje. Taval je okoli, in kadar je naneslo, da je zablodil na naše dvorišče, kjer sem stala in ga opazovala molče, izpod čela, ker me je jezilo, da ga dražijo in da je že spet prilomastil sem, je spustil čuden glas in zakrmaril proti meni, odrivajoč pregosti zrak ko slepec, ki si s težavo utira pot. Kot ohromela sem stala in čakala; vse sem vedela vnaprej.