Zgroženo je zaslutila, da se bo najbrž morala podrediti prav vsemu in da tisto, kar je prej mislila, da bo ona morala vzeti nase, ni še nič v primerjavi s tem, kar jo bo zadelo v resnici. In ne samo zdajle, vedno, vse življenje, v vseh pričakovanjih, v vseh odločitvah, ki ne bodo njene, a jih bo morala mirno sprejeti. Vse, kar se bo z njo dogajalo od tega hipa, ni več v njenih rokah, niti ne v Ivanovih; vmes bo poseglo nekaj neogibnega, neustavljivega, neubranljivega.