Gledala ga je s tihimi očmi in čakala. se je potegnil čisto malo naprej, vzel je ponujeno dlan in s hladnimi prsti počasi, narahlo sledil njenim odcepom in potém prijel jo je v obe roki težkal jo je in pestoval, božal in miril - dolgo, dolgo, saj je odganjal tudi svoj strah in nemir. Čutil se je neznosno razdvojenega, kakor v mori, ko se cepiš in cepiš, počneš povsem nasprotujoče si reči, a si vse to in prejšnje in kdove kaj prihodnjega še vedno ti.