Da mi ne bi zdajle počilo srce ...‘, ko so bile njene ustnice že na njegovih in jo je k sebi stiskal s tako silo, da je nevede jeknila od bolečine. »Moja, moja,« je kar naprej ponavljal z drgetajočimi ustnicami, in šele tedaj, ko mu je na rob zavesti nepričakovano segel tudi pomen teh besed, ga je prepljusnila prava, silna nežnost do nje, ki je trepetala ko ptička v njegovem objemu, tako da so mu omahnile roke. S prezgodaj prebujenim čutom za dolžnost je nedoločno zaslutil, da bo izmed njiju dveh poslej on nosil odgovornost, in temu spoznanju se je takoj uklonil z nagonsko, prilagodljivo, dobrotno pronicljivostjo svojega duha.