se je utrgal na pol jok, na pol smeh, ko je še dvomeče ošinil glavo na svojih prsih, in ni še utegnil pomisliti: ‚ Da mi ne bi zdajle počilo srce ...‘, ko so bile njene ustnice že na njegovih in jo je k sebi stiskal s tako silo, da je nevede jeknila od bolečine. »Moja, moja,« je kar naprej ponavljal z drgetajočimi ustnicami, in šele tedaj, ko mu je na rob zavesti nepričakovano segel tudi pomen teh besed, ga je prepljusnila prava, silna nežnost do nje, ki je trepetala ko ptička v njegovem objemu, tako da so mu omahnile roke.