V mislih sem konja bodrila in mu prigovarjala, naj napne vso moč, obenem sem vozniku besno očitala, da je preveč naložil in mu zaželela vse hudo na svetu. Nazadnje, ko so postali njegovi kriki že neznosni, sem planila ven in se zakadila v hrib, vpijoč s svojim otroško visokim in v dno duše zgroženim glasom, naj neha tepsti ubogega konja. Voznik se je vselej besno ozrl name in zatulil, ves zadovoljen, da lahko še na meni da duška svoji jezi: