Strese se kot psiček, zamežika v hudo poldnevno svetlobo, globoko zajame sape in se preobrne na hrbet, da mu voda pogladi curljajoče lase, ko glavo z naglim gibom sune kvišku. Prevzame ga tako blaženo ugodje, da pozabi vse okrog sebe in se docela preda sproščujoči mokroti, ki ga ovija kakor topla roka. Na vso moč vdihne, da se mu napihnejo lica, roke izproži vodoravno ob trupu in se zaprtih oči zlekne na gladini, ki ga pozibava.