Naša hiša stoji na razpotju sredi kraja. Odcep, ki mimo kapelice nasproti nje pelje skoraj navpično vkreber, je bil ena mojih bolečin, kajti po njem so vozili tudi opeko ali hlode, in tak tovor je kdaj pa kdaj vlekel en sam konj. Voznik ga je vpijoč preklinjal, da je kmalu čisto ohripel, in bič je s presunljivim švistom švrkal po preznojenih konjskih bedrih, puščal srage na prašnem hrbtu in ubogo žival nazadnje spravil ob pamet: hrzajoč od muke se je vzpenjala na zadnje noge in omahovala zdaj na eno, zdaj na drugo stran, ne da bi se bil voz na kritični točki premaknil le za lasek.