Vse te v njih raznolikosti samo zaslutene tegobe sem strnila v dve zame neznansko boleči konici: da morajo ljudje trpeti in da morajo umreti. Misel na smrt sem še odrivala kot nekaj preobsežno hudega, da bi se dalo doumeti z navadno človeško močjo doumevanja; vselej sem jo pričakala kot nekaj enako neogibnega kakor smrt sama in jo odgnala, obenem dobro vedoč, da se bom prej ali slej morala posvetiti izključno njej. Trpljenje pa me je zaposlovalo skoraj nepretrgoma in zdelo se mi je, da ga okoli sebe najdem, kamor se le ozrem.