Že se je privajal misli, da bo morda pa le treba, in strahoma se je spraševal, kaj bo. Niti za hipec se ni mogel povzpeti iznad meja osebne ogroženosti, vendar je zaslutil ob nečem, kar je zunaj njega prevladovalo vse naokoli - zaslutil je, da je skrb, ki ta trenutek muči njega, nekaj vse večjega in usodnejšega, da zajema več kot prigarano imetje, več kot zemljo, ki jo je že skoraj vzljubil, ker tako široko vrača, več kot mizo, za katero sedeš, več kot streho, pod katero najdeš varnost in počitek in rodiš otroke.