Če je kdo rekel, da so me sami zobje in lasje, ga dolgo nisem pogledala, in vendar je bilo res. Še danes pravijo, da sem vedno skakala po dvorišču in prepevala, da je šlo skozi kosti, če se kajpak nisem stiskala v temni kot na verandi, tako da me je opazil samo tisti, ki je posebno pazljivo pogledal. Dostikrat so me tudi zvlekli ven, da sem kam »skočila«, in se zgražali nad menoj, češ da tam same neumnosti pletem v glavi.