To je bila zanj tako neverjetna sreča, da si več ne bi mogel želeti. Zato je čakal veliko bolj mirno kot drugi, da se odloči, kako se bodo rešili. Še na misel mu ni prišlo, da je tudi mogoče, da se ne bodo več rešili - in če bi mu že prišlo, bi to sprejel kot nekaj dokončnega, kot nekaj, česar ni mogoče ne izpodbijati ne spremeniti.