Vedela je, da nimata ne ona ne niti najmanjše krivde nad seboj; jasno ji je bilo, koliko pomeni zanj, da ostane pred fanti ko sneg; vnaprej je vedela, koliko nepotrebnih in v tej časovni stiski usodnih minut bo trajalo, preden bodo razčistili vse, kar hočejo imeti razčiščeno, čas pa teče, in na koncu koncev jih morda, vsaj ne vseh, niti ne bosta prepričala o tem, da ji ni nikoli nič povedal, ne kje se shajajo, ne kaj počnejo tam, kjer se shajajo, in da ni ona nikomur omenila niti besedice tistega, kar je slutila in potem sama uganila, tako da jih je zdaj našla.
‚Vse je zaman, vse je zastonj,‘ je spet obupano pomislila in zbala se je, da bo vsak čas tako zavreščala, da jo bodo slišali še spodaj v mestu. Vendar se je premagala.