Stena dežja je bila tako gosta in silovita, da je kot razdivjano morje valovila sem in tja in upogibala drevje in grmičje pred seboj zdaj v to, zdaj v drugo stran; in nepredirna, podobna zavesi drobnega prahu, ni popustila niti za hipec. Zunaj je vse tonilo v tej mokri steni in se ji pokorilo brez odpora; šotor je bil videti kakor osamljen, a neustrašen otoček v tem neizprosnem besnenju narave.
Znotraj je bilo čisto tiho, le kdaj pa kdaj je kdo spregovoril s pritajenim glasom, kakor da bi lahko kdo prisluškoval.