»Misliš, da bodo selili?« je z okornim jezikom vprašal oče.
Mama je brez besede gledala po veži, kamor se je pravkar izgubil Müller, kot da bo odgovor na očetovo vprašanje našla v poti, ki jo je Müller prehodil do svoje sobe, preden se je zrušil na posteljo.
In ko mu mama še ni odgovorila, se je oče dotaknil njene roke; kakor otrok, ki prosi, naj ga odpelje proč, da mu ne bo več treba gledati nečesa neznosnega, tako je oče s to kretnjo poprosil mater, naj ga reši misli na selitev.