Mama preobrne njegovo in svojo blazino, potegne ven klavrno zmečkani in zatohli spalni srajci, vrže eno očetu, drugo sebi nastavi na rob. Mama se zna slačiti naglo in skoraj neslišno; vseeno poslušam in poslušam in v duhu spremljam njen sleherni gib. Ko jo slišim, kako si trudoma, pretrgano sopeč na hrbtu odpenja modrc, me prepljusne velika nežnost do nje; vem, kako mora zvijati roke, da se ji to posreči, in nehote ugibam, ali bom nekoč pozneje tudi jaz tako.