Toda takrat se nisem bala; sploh se ni vse dotlej nihče ničesar bal. Vsi so radi sloneli na verandi in gledali na dvorišče, kjer se je vedno kaj dogajalo, ker je bila v pritličju trgovina, še rajši pa na cesto, po kateri se je odvijal promet. V glavnem so bili to predirno hrupni vozovi na konjsko vprego, in vendar je bil to zdrav, trdoživ, uporno delaven, slovenski, s prešernostjo prežet hrup, da si se čutil neodtujljivega, da si bil zanesljivo nameščen in zarotniško pripaden delček vsega tega.