Tedaj je bil njen obraz, ki so ga obdajali zelo črni, gosti dolgi lasje, z neznansko črnimi, sijočimi očmi, z dolgimi trepalnicami in s tenkimi obrvmi, silno miren; vendar se mi je zdelo, da lahko vsak čas, če bi se njej le zahotelo, zaživi v drhtečem, pojočem nemiru. Njene polne ustnice so bile razprte, komaj opazno razprte, vendar je ;bilo, kot da se bodo vsak čas razklenile in povedale nekaj nadvse lepega, nekaj edinstvenega. Z obema rokama je držala brušeni kozarec na mizi, v katerem se je iskrilo belo vino; njeni prsti so nežno, brez napora, celo brez sodelovanja mišic, oklepali tenki držaj.