In v snu se mi dogaja, da se v grozi nagibam naprej, že slišim, kako zamolklo zahrešči ograja, deske se parajo s presunljivim reskom, ko stare krpe, a preden kriknem - kajti v sanjah se šele zadnji hip mukoma izvije krik - že strmoglavim in ta polet v prepad brez dna je neizmerno daljši od padca na dvoriščna tla. Sredi te svoje male večnosti pomislim, včasih na pol zbujena, včasih nesrečna ko svinec, ali se mi morda vse to samo ne sanja. Obenem se od nekod priplazi strah, da je celo moj varni dom samo privid iz drugih sanj.