Prišli so zidarji belit, najete dninarice so ribale tla in posodo, čevljar je klepal po kopitih, vozili so iz mlina in v mlin, vsak dan je kdo hitel v trg in vsak je prinesel k domu breme blaga in jestvin in posode. Drug drugemu so podajali duri, da uboga, vsa zbegana, res ni več vedela, kje se je drži glava.
Sredi vsega direndaja pa je stal on: oče Šimen; vzravnal se je, kakor bi mu bilo zdrsnilo dvajset let s pleč; vse je videl, za vse vedel, vsem veleval.