Usmiljenja ni bilo v teh ljudeh, ki so malo govorili, in še tisto govorjenje je bilo meni skoraj neumljivo zadiranje. Edino gospodar mi je prizanašal in me večkrat poslal na daljni studenec z vrčem po vodo. Dobro sem čutil, da mi je ukazal zato po vode, da sem si oddahnil, in ne zato, ker ga je žejalo.