Še pred svitom je vstal, dobro dolgo čakal in oprezoval. Ko se ni nič ganilo, je slekel suknjič in ga nesel daleč proč, od koder se je vrnil brez njega, vnovič poslušal, potem zopet legel in zaspal. Ko so zazvenele brušene kose s travnika, se je izkopal iz otave in se s hitrimi kretnjami oziral naokrog kakor človek, ki je pogrešil važno stvar.