Tako je topil žalost in jo moril. Toda vsak mesec in vsako leto je glasno kričalo v njegovem srcu po do movini. Kadar je poslušal, kako so tovariši ob večernem ognju z ljubeznijo pripovedovali drobne novice o domu, tedaj se je vselej s silo zahotelo proč in nazaj, da vidi domovino, da se nasmeje s tistim smehom, ki ga ni nikjer drugod, da se nasluša govorice, katere ga je naučila mati.