Kadar koli so njegovi tovariši navezovali popotne svežnje, da gredo domov, do rodne zemlje, da se objamejo s svojimi, kadar so le-ti veselo zapeli in odrinili, tedaj je obšla žalost, da je segel po žganici in se napil do nezavesti. Tako je topil žalost in jo moril. Toda vsak mesec in vsako leto je glasno kričalo v njegovem srcu po do movini.