Toda človeško srce ni nikoli zadovoljno. Begunec je utekel ječi, pa se je moral sam zapreti, ne za zid, ampak v črno šumo. Kadar koli so njegovi tovariši navezovali popotne svežnje, da gredo domov, do rodne zemlje, da se objamejo s svojimi, kadar so le-ti veselo zapeli in odrinili, tedaj je obšla žalost, da je segel po žganici in se napil do nezavesti.