Njegova nadaljnja dolga povest je bila podobna butanju skale, ki se odtrga v sončnem vrhu gore, se zatoči po strmini, grmi skokoma proti prepadu, se razbija v kose ter drobi in vali s seboj vlak grušča, dokler vse skupaj ne omaga in onemi na dnu. Med pripovedovanjem sem zrl v njegove oči, ki so za las na drobno razodevale, kdaj je pripovedoval, kakor so ga naučili zapori in življenje, in kdaj je privrela čista resnica na dan. Zakaj ob resnici se je zasvetlikal drugačen ogenj v njegovih očeh in besede so izvirale v globočini srca.