Polagoma se je pa uho navadilo sikajočega šepeta, začel je razumevati. Enooki je razodeval svoje najslavnejše dejanje ‒ grozen v cerkvi. Dokler je pripovedoval, kako je mnogo dni hodil na prežo, kako se s težavo prikril v cerkvi, ker je nekdo potipal prav v kot, kjer je tičal, preden so se zaklenila vrata, in nato opisal slast, ki ga je prevzela, ko je bil varno zaklenjen ‒ dokler je to pripovedoval, se je budilo v zanimanje, radovednost.