Kadar koli sem se spotaknil ob kamen, se zadel ob korenino, vselej sem mislil, da mi je nekdo podstavil nogo, me prijel od zadaj za tilnik ter zakričal: Stoj, tat! Zato moja pot ni bila več hoja, to je bil beg, beg v grozni temi, ki je bila polna strahov. Pred menoj so rasla iz tal črna debla, za vsakim deblom je stala skrita temna senca, ki se mi je pripogibala in iztezala roke po meni.