Zletel sem po strmini ‒ brez pota, brez steze, s klobukom v roki, in preden se je zgrnila trda noč na zemljo, sem že gnal čredo v zbeganem teku proti domu. Nisem je še videl, pa sem že slišal hripavi glas jezne gospodinje. Stopila je pred vrata in štela na glas: Ena ‒ dve ‒ deset ‒