Čim bolj sem jo gonil, tem glasneje je ponavljal zvonec na mrkačevem vratu: Ne boš ‒ ne boš ‒ ne boš ‒ Ko sem jih prignal dosti daleč od doma, ne na pašo, ampak na suho stradanje, sem vrgel šibo proč, si poiskal senco ter legel pod. Tamkaj sem preležal ves božji dan, s klobukom na obrazu in z zaprtimi očmi.