Vse moči sem zbral, se pognal za čredo in jo divje gonil na najslabšo pašo, na suh in od sonca ožgan hrib. Čim bolj sem jo gonil, tem glasneje je ponavljal zvonec na mrkačevem vratu: Ne boš ‒ ne boš ‒ ne boš ‒ Ko sem jih prignal dosti daleč od doma, ne na pašo, ampak na suho stradanje, sem vrgel šibo proč, si poiskal senco ter legel pod.