Zdelo se mi je, da je obtičal kakor truden popotnik pod klancem. Pogledal je kvišku: pot, na katero je zašel s pripovedovanjem, je bila tista strma in grúdava steza, katere se vsakdo prestraši, ko dospe do nje. »Nekaj sam, nekaj drugi,« je ponovil in tiše kakor prej nadaljeval: »Ne boš hodil proč!