»Ne samo nervozen, prismojen - top - stroj, navaden stroj postane človek. Zato se vas veselim, ker ste mladi, ker ste še človek, povem kar po pravici, in zato upam, da vzbudite v meni včasih vsaj za nekaj trenutkov to, kar je nekdaj živelo v moji duši - a - seveda!«
To zadnjo besedico je poudarila in melanholično zategnila ter izza ščipalnika pogledala v strop.