Tisto mlado jutro je praznovalo dekle, ko z gredice zakipi cvetje, vse orošeno s sončnim hrepenenjem, in kipi kvišku: k soncu, k življenju - ven v svet - v valove!
Njene rjave, zaupanja polne oči so gledale tako mirno in jasno izpod bogatih kostanjevih obrvi, da bi ta roka brez skrbi segla po pisani čaši strupa, ko bi ji jo ponudil vesel smehljaj. Sama vera v življenje, samo hrepenenje po njem in ljubezen, ki je kakor v temi tavala za nečim velikim, brezmejnim in sladkim.