Ni bila več skrito popje, pa tudi ni bila še razcvel cvet. Tisto mlado jutro je praznovalo dekle, ko z gredice zakipi cvetje, vse orošeno s sončnim hrepenenjem, in kipi kvišku: k soncu, k življenju - ven v svet - v valove!
Njene rjave, zaupanja polne oči so gledale tako mirno in jasno izpod bogatih kostanjevih obrvi, da bi ta roka brez skrbi segla po pisani čaši strupa, ko bi ji jo ponudil vesel smehljaj.