je prepevala in se smejala, Baruša je skrbela s pristno materinsko skrbjo za najdrobnejše malenkosti, oče je pa pozabil na naslanjač in na revmatizem ter je drsal venomer iz sobe v sobo, postajal, prikimaval in bil tako kratkobeseden, da celo Alenin glas ni zabrisal in ni prezvenel skrite skrbi, ki se mu je pasla v srcu. Hči, hrepeneča v svet, ki je slutila samo sonce, in mati, prepričana, da gre njen otrok sreči naproti, sta pozabili grenkost tiste ure, ki se je bližala rodbini prvič v življenju. Oče je ni pozabil.