Ko se je Smrekarica obrnila na pragu, je vztrepetalo srce in v hipu je občutila, da jo je vleklo za njo. Toda luč je že izginila in ona je stala sama z, vsa oblita z mesečino.
»Pojdiva!« je spregovorila in stekla pred z dvorišča, da je šumelo žolto listje, ki ga je nastlala po pesku.