Jeza, ki se je v hipu rodila, je s poljubom zamrla, in mož je udobno drsal nazaj k naslanjaču.
Baruša je še nekaj časa prenašala kronice v pesti in jih težkala s slastjo, kakor jo imajo ljudje, ki se jim reže tenek košček kruha vse življenje. Nato se je pa lotila z mladostnim ognjem pripravljanja za drugi dan.