In ta deški smeh je ni razsrdil, kakor klic vesele moči jo je predramil, da se je zasmejala še ona in kot bi s krepko roko pretrgala polo, na kateri je bila pisana tožba o strahovih in grozi, se je okrenila in izginila mimo šole v gozdiču.
»Ne, nalašč ji ne povem. Nisem otrok, ki pribeži k materi, ker se je zbodel v prstek.