Zdelo se mu je hipoma, da še visi pijana in umazana mešetarjeva roka na njegovem tilniku, in ostudni dih Jokovih ust mu je plul v obraz. Hodil je naglo po sobi, pogledal vselej na pismo, kadar je šel mimo mize, dasi ni krenil z glavo. Polagoma se mu je zazdelo, da se je pismo dvignilo z mize in da hodi pred njim in da bi ga videl celo tedaj, ko bi zatisnil oči ali upihnil luč: vedno pred njim belo pismo, na tilniku roka mešetarjeva, v obrazu pijanski duh.