je bilo tesno pri srcu in vest ji je očitala greh, ker ni pisala. Naglo je segla po belem listu, pero je začelo drseti po beli poli, tuji svet je ginil izpred nje, duša je vasovala pri očetu in materi... Ko je upihnila luč, so se oglasile stopinje iz obednice; nekdo je plosknil z roko in se zasmejal, potem pa je bilo grčanje, kakor Jokov smeh.