Iztegnila je roke, da so zdrsnili ohlapni rokavci nad komolce, in objela oba, očeta in mater, ki sta še z bolečino v srcu takoj odpuščala tej vroči krvi, ki je dehtela iz njenih poljubov, od njenih belih rok.
»Oprostita, ne zamerita, nisem mislila tako, nisem žalila, vaju bi tako rada imela pri sebi - vaju, samo vaju - ali vse drugo - to postopanje - ta prazni nič - to me goni proč - samo to - in da bi gledala, kako si na starost zaradi mene ne smete nič privoščiti - to me - odpustita!«
je razklenila roke pa prijela očetovo staro glavo med dlani in ga še enkrat poljubila na lice in takisto poljubila mater.