Ko je opazil starec, bledega, v sprhneli tuniki, z verigo krog vratu, je zletel k njemu in si ga pritisnil z nerodnimi rokami na prsi, da je rožljala veriga po oklepu, in golčal v solzah: »Iztoče, Iztoče! Sinko moj, kako težko sem te rešil!« Preteklo je nekaj kratkih hipov.